Zlorabljeno telo – Kako sploh še zaupati?

Naslednje besede in vrstice so posvečene vsem ženskam in moškim, katerih telesa so bila zlorabljena na tako krut način, kot to lahko stori le spolna zloraba. Še kako pomembno je, da njihove rane dobijo besede in priče njihovega trpljenja.

Bolečina zavrženosti in osramočenosti

Koliko bolečine in razbolelosti povzroči tako nizkotno dejanje, kot je spolna zloraba. Dobesedno uniči, potepta človekovo dostojanstvo. Predvsem si je težko predstavljati nečloveške napore preživelih, ki se želijo postaviti nazaj na svoje noge v luči upanja, da bodo nekoč zmožni intimnosti, da bodo zmožni ljubiti brez prisotnosti občutka zavrženosti in dvomov. Sprašujejo se, ali lahko sploh še komu na tem svetu zaupajo, saj je bolečina zapuščanja in zavrženosti tako globoko usidrana v njihovo telo. Ob najmanjši ranljivosti in intimnosti ponovno vzplamti in preživelega ponovno postavi pred dvom: »Ali ti lahko zaupam? Ali me boš tudi ti zlorabil, si vzel, kar želiš, in me nato zavrgel?«.

Kakšen strahoten napor je to, ko si želiš biti polno prisoten ob ljubljeni osebi, pa si iz strahu pred ponovno ranjenostjo vedno v alarmnem stanju pobega in z eno nogo že proti izhodu. Ker je varneje, da prej odideš, preden se na nekoga navežeš. Varneje se tudi zdi še pravočasno oditi iz odnosa in biti ti tisti, ki zapušča, saj ti to povrne občutke kontrole in moči, ki jo v trenutku zlorabe otrok ni imel. In je tudi ni mogel imeti, saj je samo dejanje travme presegalo njegovo telesce in dušo ter spolni razvoj.

Razdejanje v templju telesa

Poleg občutkov globoke osamljenosti, zavrženosti in nevrednosti travma spolne zlorabe napolni telo z globoko žalostjo nad tem, kar se je zgodilo. Preživeli pogosto poskušajo odcepiti, pozabiti te boleče dogodke, saj je to takrat pomenil edini način, da so preživeli. Pogosto se sprašujejo, ali so nori, ker se kasneje v življenju in v intimnih odnosih vedejo na način, ki si ga ne želijo.

Vedo, da si sami ne znajo pomagati, saj jih pogosto spremlja občutek, da so njihovo telo in čustva na avtopilotu in se sprožajo sami od sebe. Pogosto se to zgodi, ko jih nekaj iz okolja spomni na okoliščine, v katerih se je dogajala zloraba.

Poleg žalosti, ki napolni vsako celico njihovega bitja, je poteptano in dobesedno ukradeno njihovo dostojanstvo in lepota osebnosti. Vsi, ki so preživeli, imajo pravico zahtevati nazaj svoje spolno dostojanstvo, saj je bilo njihovo telo, tempelj in prebivališče Boga, povsem porušeno. Pa si lahko to dostojanstvo kdaj povrnejo?

Obramba pred bolečino

Takrat, ko je duša ranjena do obisti in prežeta s strahom, da bi se ji kdo sploh še kdaj približal, se preživeli pogosto poslužijo različnih obramb, da bi se zavarovali pred bolečino spolne zlorabe. Pred bolečino ponovnega podoživljanja zlorabe in pred strahom, da bi bili ponovno ranjeni.

Poleg postavljanja varnega zidu okoli sebe, ki preprečuje dostop do njihove duše in ranjenega srca, se pogosto tudi zgodi, da se telo dobesedno spolno ugasne. Takrat lahko govorimo o seksualni anoreksiji, obrambi telesa pred vsakršnimi seksualnimi občutki. Obramba pred bolečino se lahko kaže tudi v različnih odvisnostih, kot npr. v seksualni odvisnosti, deloholizmu ali motnjah hranjenja. Vse, kar preprečuje stik s telesom.

Zaradi potlačenih občutkov žalosti, bolečine in jeze se lahko zgodi, da telo zboli. Nekatera psihosomatska obolenja in avtoimune bolezni izvirajo iz bolečih spominov, zaklenjenih v telesu posameznika, ki nikoli niso smeli priti na plan. Ob misli, da bi morali še enkrat skozi to trpljenje in podoživeti travmo spolne zlorabe, je pogosto lažje sprejeti fizično bolečino. Ne smemo pozabiti omeniti tudi različne duševne bolezni, ki so lahko posledica bolečine zlorabe, s katero se posameznik drugače ne zna spopasti.

Bič jeze in besa

Po zlorabi so se v templju otroškega telesa naselili številni “mešetarji in trgovci”, ki so na grob način opustošili njegovo svetost. Preživelim se je verjetno najtežje spopasti z občutki jeze, besa in nenazadnje z žalovanjem za izgubljenim dostojanstvom in nedolžnostjo, saj so ti občutki preveč povezani s tistimi, ki so zlorabljali, in se zdi, da so ponovno pred njihovimi očmi, kot v trenutku zlorabe. Nazadnje na svetu bi si želeli kakršnekoli navezanosti na njih.

Žal drugače ne gre. Potrebno se je soočiti z občutki jeze in besa, ki zažirajo zlorabljeno telo. Če tega ne bomo storili, bo t. i. strupena jeza uničila naše telo, ki bo sčasoma zbolelo. Lahko bo zbolelo do te mere, da ne bo več imelo povratka nazaj. Danes poznamo številne tehnike, načine spopadanja z jezo –  t. i. “anger management”.

Preko ozaveščene jeze in besa, ki divjata v zlorabljenih telesih, bo imela oseba dostop do žalosti. Zlorabo nedolžnega telesa in ukradenega dostojanstva lahko “predela” le preko žalovanja. Solze so tiste, ki čistijo vsako celico in iz telesa izmijejo še zadnje vtise zlorabe.

Po končanem procesu žalovanja so številni presenečeni ob odkritju nove svobode in povrnjenega dostojanstva. In to je tisto upanje, ki bi ga morali vsi, ki so šli skozi pekel spolne zlorabe in okrevanje od uničujočih posledic, širiti naokoli.

Enkrat bo treba tvegati

Kako sedaj naprej? Bolečina izdajstva in zavrženosti mogoče ne bo nikoli minila, lahko pa bo izgubila na svoji môči in intenzivnosti. Prav tako občutje sramu, neprimernosti in zavračanje lastnega telesa. Tudi spopadanje z bolečimi spomini na zlorabo, ki se vklapljajo v sedanjosti, zlasti v intimnih trenutkih in med ljubljenjem, je velik napor za preživele in deluje tako hromeče v partnerskih odnosih … Verjetno bo potrebno le eno –  tvegati odnos(e) kljub hromečemu strahu in negotovosti, tesnobnosti in občutku izgubljanja kontrole (ki jo bo sčasoma potrebno izpustiti).

Nikoli ni sramotno poiskati si ustrezne strokovne pomoči in obiskovati podporne skupine (npr. SIA – Anonimna skupina za samopomoč odraslih, ki so v otroštvu preživeli spolno zlorabo). Potrebne so priče, ki so bile nekoč žrtev incesta in spolne zlorabe, danes pa so preživeli. Potrebno je deliti upanje, da lahko vsak zlorabljeni zaživi človeka vredno življenje in dostojanstvo svoje spolnosti. Negujmo to hrepenenje po sprejetosti in pripadnosti, ki ni nikoli zamrlo v naših telesih.

* Članek je bil objavljen 20.11.2014 v sodelovanju s spletnim portalom iskreni.net. *