Project Description
Kronična bolezen. Diabetes, rak, multipla skleroza, bolezni srca in ožilja, astma, vnetje črevesja, artritis… Bolezni, ki so običajno dolgotrajne, navadno počasi napredujoče in ki so nenadoma postala stalnica v našem življenju. Vemo, da se kronične bolezni v večji meri žal ne da pozdraviti; običajno medicina le blaži njihove simptome, s čimer upočasni njihovo napredovanje.
Ko je diagnoza postavljena
Diagnoza in definicija naše bolezni – lahko rečemo, da je to le »klinična slika« bolezni, ki nas je zadela. Verjetno marsikoga kot strela z jasnega. Vsi, ki smo v svoje življenje »nehote« sprejeli novo kronično in/ali avtoimuno bolezen, vemo, da je diagnostika in klinična slika le dobra polovica našega sprejemanja in predelave bolezni. Ob odkritju diagnoze so nas opremili z informacijami o bolezni, njenemu poteku in morebitnimi zdravili, ki lajšajo njen potek. Zlasti mladi oboleli nismo izgubljali časa in smo takoj preverili vse o bolezni pri dr. Googlu. Čeprav obstaja nevarnost, da na internetu izvemo veliko patologije, ali zgolj (naj)hujše oblike in simptome naše bolezni. To lahko še dodatno okrepi naš strah, kaj bo z nami v prihodnosti (služba, zaposlitev, ustvarjanje družine), kako preživeti poslabšanja bolezni in kako sedaj iti naprej.
Ko se vrnemo v stare tirnice, v varno zavetje našega doma in najbližjih, nas čaka povsem nova naloga. Naloga, na katero nas nihče ni pripravil – soočenje in spoprijemanje z boleznijo in novim načinom življenja. Nekateri ne zmorejo več sami poskrbeti zase in mogoče potrebujejo pomoč. V trenutkih soočanja se običajno pojavi šok, ko se zavemo, da naše življenje ne bo več isto, kot je bilo. Kajti naše telo ni več isto, kot je bilo še do nedavnega. Nekateri oboleli se celo soočajo z dejstvom neozdravljivosti in napredovanja bolezni v meri, ki vodi v prezgodnjo smrt.
Spoprijemanje z boleznijo – fizično in čustveno
Pogosto se zgodi, da je naša prva reakcija ob postavitvi diagnoze zanikanje, da je to zgolj začasno stanje, da se mogoče zdravniki le motijo. Saj vedno obstaja upanje in mogoče se bo čez čas naše stanje le izboljšalo. Medtem čakamo, da se simptomi izboljšajo, morda celo izginejo in bomo spet »stari človek v starem telesu«. Ko pa smo se postavili nazaj na noge, se poskušali vrniti nazaj na stare tirnice življenja in mogoče bili primorani sprejeti določene omejitve (skrajšani delavnik v službi, več počitka in manj napora, prva poslabšanja, da nekaterih stvari fizično več ne zmoremo) se lahko pojavi občutje jeze. Dobro je, da jo začutimo, pa naj bo še tako silovita. Poznamo več načinov izražanja jeze; pomembno je, da si jo dovolimo čutiti in jo na zdrav način izraziti. Tako, da ne poškodujemo sebe, ali drugih okoli nas.
Pogosta spremljevalka kronično obolelih, zlasti v prvem obdobju ob odkritju bolezni, je depresija. Ljudem okoli nas je težko razložiti, zakaj se pričnemo zapirati vase, nenehno premlevamo strahove o prihodnosti, pojavi se močna žalost, ker nas je zadela tako kruta bolezen. Takrat se lahko tudi prenehamo aktivno gibati, se izoliramo, pričnemo »smiliti samemu sebi«, ne vidimo več pozitivnih dogodkov v svojem življenju in lahko posegamo po različnih »opojnih substancah« (hrana-sladkor, alkohol, cigarete…), ki nam pomagajo omrtvičiti naša občutja, da lažje preživimo dan. Na tem mestu vprašanja »kaj bi bilo, če bi bilo« v teh trenutkih prav nič ne pridejo prav, ker so dejstva na mizi. Žal ni v naši moči, da bi jih povsem spremenili. Lahko pa občutimo lastno nemoč in pričnemo govoriti o tem.
Za občutji jeze in nemoči običajno pride globoka žalost in bolečina, ko vidimo, da kljub našemu trudu in dobri volji, vztrajnosti in pogumu bolezen le ne gre tako nazaj, kot smo si sami zamislili in da ta vztrajno ali počasi vseeno kaže svoje zobe. Takrat moramo izžalovati to bolečino, ki je dejansko poslavljanje od našega zdravja in sprejemanje svoje nove realnosti – življenja s kronično in/ali avtoimuno boleznijo.
Poskrbeti zase
Pri delu s kronično obolelimi vemo, da je proces predelave in sprejemanja kronične bolezni lahko zelo stresno in za nekatere travmatično doživetje. Zato je res pomembno, da si oboleli dovoli vzeti čas za sprejemanje nove realnosti. Včasih tovrstne proces lahko traja tudi leta. Pri tem oboleli potrebuje veliko mero razumevanja, podpore in sočutja. Nenazadnje tudi ljubezni do sebe in svojega telesa, ki ga moramo s še večjo ljubeznijo sprejemati in negovati. Ne smemo pa pozabiti na upanje, ki je ključen dejavnik v tem procesu.