Na vprašanje, kaj točno povzroča motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, še vedno ne znamo odgovoriti. Vemo pa, da navadno nastane zaradi kombinacije različnih dejavnikov, ki jih lahko razdelimo na biološke in psihosocialne.
Obstajajo dokazi za genetsko prenosljivost, na primer, nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da je ADHD podedovana v 70 – 90 %, pojavi pa se lahko tudi zaradi poškodb in bolezni. Obstajajo tudi druge biološke razlike, in sicer pri osebah z ADHD opažajo drugačno delovanje (npr. zmanjšan pretok krvi in presnavljanje) posameznih predelov možganov, ki so navadno tudi zmanjšani. Velikokrat se omenja oškodovano delovanje čelnega režnja možganov, ki se nahaja na sprednjem delu glave (pri čelu) in je odgovoren za izvrševanje opravil kot so načrtovanje, abstraktno mišljenje, organizacija, zaviranje impulzov, določanje prednostnih opravil, reševanje problemov, presojanje, pa tudi pozornost. Je bogato povezan z ostalimi deli možganov, ki jih tudi obvladuje oz. nadzira. Zmanjšana so tudi območja, ki so odgovorna za gibalne aktivnosti. Ravno te vedenjske in miselne značilnosti so navadno drugače delujoče pri osebah z ADHD.
Četudi se ADHD v večini primerov pojavi zaradi bioloških dejavnikov, ne obstaja ločena od okolice, v kateri otrok odrašča. Vsaka družina se mora prilagoditi na posameznika s težavami, saj mora vzdrževati družinsko stabilnost in uravnoteženost. Potrebne prilagoditve so navadno zelo obsežne in vplivajo na vse družinske člane in vloge: starše/partnerja, sorojence in ostale sorodnike. Vzdrževanje teh prilagoditev skupaj s stresom in frustracijo, ki ju družinski člani doživljajo, vpliva tudi na mnoge druge sisteme ter se lahko prenaša medgeneracijsko. Ugotavljajo, da imajo starši z ADHD v večji meri tudi otroke z isto motnjo, kar družinsko dinamiko dodatno otežuje in povečuje kompleksnost odnosov, predstavlja veliko breme, stres in znižuje kakovost življenja. Nekateri strokovnjaki še dodajajo, da medgeneracijski prenos motnje poteka tudi na način učenja in posnemanja podobnih vzorcev ravnanja in vedenja s staršev na njihove otroke.
Obstajajo domneve in študije, ki potrjujejo, da je tudi prehrana pomemben dejavnik, ki prispeva k pojavu ADHD, druge pa to zavračajo. Če starši opažajo izboljšanje počutja in vedenja ob spremembi prehrane, je to vsekakor dobrodošel dodatek k obvladovanju simptomov, hkrati pa se moramo zavedati, da sprememba prehrane lahko pozitivno deluje pri vseh ljudeh ne glede na to, ali imajo ali nimajo ADHD.
Prispevek je povzet po članku Relacijska družinska terapija kot ena od metod kompleksne rehabilitacije otrok z motnjo hiperaktivnosti in pozornosti ter njihovih družin avtorice mag. Teje Bandel, objavljenem v reviji Psihološka obzorja leta 2013, letnik 21, številka 3-4.
mag. TEJA BANDEL CASTRO
Zakonska in družinska terapevtka – stažistka, ki se v svoji klinični praksi osredotoča na svetovanje in psihoterapijo družinam z motnjo ADHD (motnja hiperaktivnosti in pozornosti) in otroci s posebnimi potrebami, mladostnikom in posameznikom z duševnimi motnjami ter njihovim družinam, aktivna pa je tudi v raziskovalni dejavnosti, v objavljanju strokovnih in znanstvenih prispevkov ter sodeluje na kongresih in strokovnih srečanjih v Sloveniji in tujini.
teja@addictiva.si