ADHD

Motnja pozornosti in hiperaktivnosti (angl. ADHD) je ena od najpogostejših težav, s katerimi se srečujejo šolajoči se otroci, pogosteje dečki. Navadno se posebnosti kažejo že v zgodnjem otroštvu, sprva bolj kot nezrelo in težko obvladljivo splošno otrokovo vedenje ter nepredvidljivo odzivanje. Kasneje pa imajo lahko otroci težave s poslušanjem in razumevanjem drugih, z organiziranjem nalog in aktivnosti, imajo nemirne roke in noge, se pogosteje zmotijo ali se vmešavajo v pogovor oz. igro, ne zmorejo mirno sedeti…. Lahko so pretežno prisotne težave s pozornostjo, z nemirnim vedenjem ali pa kombinacijo obojega. Opisana vedenja so seveda značilna za večino otrok, zato je pri postavljanju diagnoze pomembno biti pozoren na odstopanja v teh vedenjih v primerjavi z otroci podobne starosti.

Opisane značilnosti motnje ADHD lahko pri otroku resno zmotijo šolanje in proces socializacije ter ga pogosto spravljajo v napetost in konflikte z domačimi, učitelji in vrstniki. Tako zmanjšana šolska uspešnost kot vedenjska problematika in težave v odnosih z najbližjimi so lahko izvor mnogih dodatnih miselnih, čustvenih in vedenjskih posebnosti, kot so npr. težave s spominom in učenjem, z reševanjem problemov, z organiziranjem aktivnosti, s prožnostjo v razmišljanju, imajo več telesnih poškodb, več težav v medosebnih odnosih z vrstniki, so tudi večkrat žrtve nasilja s strani drugih, so slabšega razpoloženja ter bolj nervozni.

Znaki ADHD so tekom osnovnega šolanja večinoma isti, se pa lahko spremenijo kasneje v obdobju odraščanja. V času mladostništva in odraslosti se predvsem hiperaktivnost zmanjša, čeprav ima manjšina teh oseb tudi v odraslosti prisotne vse simptome ADHD, kot npr. nezmožnost organiziranja časa in dejavnosti, nevztrajnost, nestrpnost in hitra razburljivost.

ADHD v odraslosti

Osebe z ADHD se tudi kasneje v življenju pogosteje soočajo z raznimi problemi v primerjavi z osebami, ki težav s pozornostjo ali hiperaktivnostjo v otroštvu niso imeli. Večja verjetnost obstaja, da bodo imeli težave z odvisnostjo od drog in alkohola, nezadovoljiv spanec, neuspešnost pri vodenju financ, da bodo brezposelni ali pogosto menjali zaposlitve ter da bodo imeli več ostalih duševnih težav (npr. depresijo, anksioznost). Zelo verjetno je tudi, da bodo njihovi otroci imeli podobne težave, kar pomeni, da je ADHD delno podedovan, strokovnjaki pa tudi ugotavljajo, da se nekatere lastnosti (npr. nemirnost, nezbranost) lahko otroci naučijo s posnemanjem vedenja svojih staršev.

Prispevek je povzet po članku Relacijska družinska terapija kot ena od metod kompleksne rehabilitacije otrok z motnjo hiperaktivnosti in pozornosti ter njihovih družin avtorice mag. Teje Bandel, objavljenem v reviji Psihološka obzorja leta 2013, letnik 21, številka 3-4.

PRISPEVKI s področja ADHD