Partnerji zasvojenih s seksualnostjo

Zasvojenost s seksualnostjo ne prizadene zgolj zasvojenega, ampak tudi partnerja in svojce. Ni pomembna vrsta zasvojenosti (naj bo kemična ali nekemična), občutja ob soočenju z zasvojenskim vedenjem in dvojnim življenjem svojega partnerja/sorodnika so boleča za vse enako. Takrat se prične rušiti njihov notranji svet. Zavedanje nove realnosti in dvom postavita na preizkušnjo vse, kar sta skupaj gradila v odnosu – njuno intimnost, bližino in ranljivost. Vzniknejo občutki izdajstva, prevaranosti, jeze in besa, žalosti in bolečine. V glavi se porajajo številna vprašanja, ki bi jih partnerji želeli izreči na glas – zakaj ravno jaz, kaj sem naredil/a, sem jaz kriv/a, kam nosiš najino intimo, zakaj si me prevaral/a, kako si mogel/a, kaj pa najini otroci…. Kaj je bilo vse skupaj le laž, kaj sem spregledal/a, naredi/a narobe… ? Zasvojensko vedenje ne prizadene zgolj partnerski odnos, ampak celoten družinski sistem.

Prostor tudi za partnerjevo bolečino

Izrednega pomembno je, da imajo tudi partnerji in svojci zasvojenih s seksualnostjo varen prostor, kjer lahko izrazijo svoja občutja in iščejo pomoč, kako iti naprej. V prvi vrsti morajo vzpostaviti zdrave razmejitve, poskrbeti zase in za svoje okrevanje ter sčasoma odkriti svojo vlogo v so-odvisniškem sistemu. Potrebno se je srečati z lastno bolečino, strahovi, občutji zapuščanja in zavrženosti, ki izhajajo iz njihove preteklosti in jo je bilo mogoče nekoč najlažje naprtiti “dežurnemu krivcu – zasvojenemu”. Gre za njihova občutja tesnobe, zapuščenosti in neustavljivi želji po kontroliranju zasvojenčevega vedenja. Predvsem pa partnerji potrebujejo veliko sočutja in podpore pri postavljanju trdnih meja, ki bodo ponovno vzpostavile zdravo ravnovesje v partnerskem odnosu in družini, izgradnji lastne samopodobe, izkušanju lastne realnosti z nogami na tleh in zadovoljevanju lastnih čustvenih potreb na konstruktiven način.

Značilnosti partnerjev zasvojenih s seksualnostjo

Številni partnerji se čutijo krive in odgovorne za partnerjevo zasvojenost. A odgovor je preprost – vsak odrasli je odgovoren za svoje vedenje! Pomembno je, da se partner zasvojenega s seksualnostjo osredotoči na “svoj doprinos” v tem odnosu in kako bo sedaj poskrbel zase. Pomembno je, da se tudi partner vključi v proces zdravljenja, ki je namenjen njegovemu soočenju z nastalo situacijo in soočenje z njegovo bolečino in ranjenostjo.

Iz terapevtskih izkušenj vemo, da je že samo odkritje zasvojenosti s seksualnostjo lahko travmatično doživetje, ki je podobno doživljanju simptomov pri posttravmatski stresni motnji (PTSM). Partnerji to pogosto ne prepoznajo, samo njihova telesa kričijo od ujetosti v stisko in verjetno vsakodnevni čustveni vrtiljak.

Pogosto pri partnerjih seksualnih odvisnikov govorimo o seksualni so-odvisnosti, ki je le ena izmed oblik soodvisniških odnosov. Gre za osebe, ki so dalj časa v odnosu z osebo, zasvojeno s seksualnostjo. Pogosto so-odvisni partnerji doživljajo sledeče: zanikanje realnosti, preokupacija z vedenjem odvisnika, na nek prikrit način omogočanje in podpiranje zasvojenskega vedenja partnerja, njegovo reševanje iz kriz, prevzemanje odgovornosti za njegova dejanja, čustvena otopelost, poskusi nadzora zasvojenega, občutja jeze in besa ter seveda tudi lastne težave na področju spolnosti (pogosto seksualna anoreksija, ali “kupovanje” partnerjeve naklonjenosti s spolnostjo, da se kasneje sami bolje počutijo).

Lahko rečemo, da so partnerji na nek način “zrcalna podoba” zasvojenih. Verjamemo, da je to slišati kruto. A vendar – izkazalo se je, da številni partnerji zasvojenih s seksualnsotjo izhajajo prav tako iz disfunkcionalnih družin, kjer so bile tudi prisotne različne zasvojenosti. Prav tako tudi partnerje zaznamujejo izkušnje različnih oblik zlorab, ki so jih globoko zaznamovale s travmo zapuščanja in zavrženosti, krivdo in globokim sramom. Zaradi tovrstnih travmatičnih izkušenj tudi sami doživljajo posttravmatske odzive oz. akutne stresne reakcije, ki jih zelo dobro prikrivajo z zlitostjo v partnerskem odnosu. V katerem se pogosto lahko povsem izgubijo, saj pričnejo živeti odnos “preko zasvojenega partnerja”, ki determinira njihovo počutje, samopodobo in nenazadnje celo njihov obstoj.

Ključna razlika med zasvojenim in partnerjem je v njuni obsedenosti. Namreč soodvisni partner je obseden z zasvojenim in njegovim vedenjem. Kriza nastane takrat, ko se zasvojeni partner odmakne. Takrat pri soodvisnih partnerjih (poleg občutij izdajstva in prevare) privrejo na plano strahovita občutja zavrženosti in zapuščanja. Občutek je, da te bolečine ne bodo preživeli. Da boli duša in telo. Naredili bodo vse, da bolečine zavrženosti, sramu in krivde ne bodo čutili. Tako kot zasvojeni, ki se izmika realnosti in lastnim občutjem ter beži v svet omame. V terapevtskem procesu je potrebno tovrstna občutja na sočuten način ovrednotiti in jih postaviti v perspektivo, iz katere izvirajo – iz partnerjeve preteklosti. To so stara, globoko potlačena občutja, ki v intimnem odnosu slej ko prej privrejo na dan.

Kaj narediti?

Pride trenutek, ko je potrebno prekiniti z zanikanjem in se odločiti za spremembo! Zato je izrednega pomena, da imajo tudi partnerji in svojci odvisnikov varen prostor, kjer lahko izrazijo svoja občutja in iščejo pomoči, kako iti naprej. V prvi vrsti morajo vzpostaviti zdrave razmejitve, poskrbeti zase in za svoje okrevanje ter sčasoma odkriti svojo vlogo v so-odvisniškem sistemu. Potrebno se je srečati z bolečino, ki je samo njihova in jo je bilo nekoč najlažje naprtiti “dežurnemu krivcu – zasvojenemu”. Gre za njihova občutja tesnobe, zapuščenosti in neustavljivi želji po kontroliranju odvisnikovega vedenja. Predvsem pa potrebujejo veliko sočutja in podpore pri postavljanju trdnih meja, ki bodo ponovno vzpostavile zdravo ravnovesje v partnerskem odnosu in družini, izgradnji lastne samopodobe, izkušanju lastne realnosti z nogami na tleh in zadovoljevanju lastnih čustvenih potreb na konstruktiven način.

PRISPEVKI s področja partnerjev zasvojenih s seksualnostjo