Zasvojenost s seksualnostjo

Pri zasvojenosti s seksualnostjo ne gre za povečan libido, ampak za “moment”, ko spolnost ne služi več svojemu pravemu namenu. Ne gre več za izmenjavo nežnosti, ustvarjanja bližine, doseganje predanosti in zaupanja v odnosu. Spolnost postane osnovni način, s katerim posameznik uravnava svoje čustveno življenje. Zasvojeni verjame, da bo spolnost zapolnila notranjo praznino, ali mu pomagala pobegniti pred lastno bolečino. Spolnost tako ni več izbira, ampak zgolj prisila, s pomočjo katere zasvojeni pobegne v svet omame.

Vemo, da zdrava spolnost med partnerjema ustvarja prostor za nežnost in bližino, predanost in zaupanje. Intimni odnos temelji na dajanju in sprejemanju, s katerim si posameznik utrjuje občutek varnosti, ljubljenosti in sprejetosti v odnosu. Zasvojeni s seksualnostjo pa je vedno en korak ven iz odnosa, saj je edini “intimni” odnos, ki ga ima, odnos z zasvojenostjo. Vse drugo je zgolj “navidezna” intima, ki ohranja zanikanje obstoja zasvojenosti.

Zasvojenska seksualnost služi zgolj kot zapolnitev notranje praznine in način, kako znižati raven anksioznosti in potlačiti boleča čustva, neprijetne spomine in dogodke. Lahko rečemo, da pri zasvojenosti s seksualnsotjo spolnost sama po sebi nima bistvene vloge; je zgolj sredstvo za doseganje cilja – omama. Ni važno, kdo je na drugi strani. Pomembno je, da preneha boleti. Tako zasvojeni naglo drsi v spiralo visoko tveganih vedenj na področju spolnosti, kar lahko vključuje tudi prestopanje in zlorabljanje osebnih meja drugih oseb.

Znaki zasvojenosti s seksualnostjo

Omama brez zaužitja droge

Z vidika nevrobiologije danes vemo, da lahko zasvojeni zlorablja različna vedenja, rituale ali fantazijo, s čimer doseže spremenjeno stanje zavesti – omamo. Zato zasvojenost s seksualnostjo uvrščamo med nekemične (vedenjske) zasvojenosti – zasvojenosti brez vnosa ali zaužitja kemične snovi. Kljub temu, da ne gre za zaužitje kemičnih snovi, tovrstna vedenja v možganih povzročijo spremenjeno stanje zavesti. Tako se zasvojeni navadi, da lahko sam sproži nevrokemični odziv različnih hormonov, ki povzročijo občutje “transa”. Zasvojeni zalogo “droge” nosi kar v svojem telesu, saj se omamlja z lastnimi možganskimi kemikalijami (endorfini, adrenalin, oksitocin). Zaradi tega zasvojeni težko abstinirajo, možni so tudi zdrsi ali recidivi nazaj v zasvojenost, ker je tako težko zbežati pred lastnim telesom, ki ga vedno in povsod nosimo s seboj.

Vedenjski vzorci

Smo potem vsi zasvojeni?

Pomembno je zavedanje, da pri zasvojenosti s seksualnostjo ni pomembna količina seksualnega vedenja, ampak vzorec, ki ga zasvojeni zasleduje! Zasvojeni se v odvisniško vedenje vedno zateka z namenom (lahko tudi povsem nezavedno) – pobegniti stran od lastne realnosti! Terapevti v svoji praksi zasledujemo dejavnike, s katerimi lahko določimo, ali gre za prisotnost zasvojenskega vedenja: kompulzivnost in obsesija, izguba kontrole nad vedenjem in občutek nemoči, nadaljnja zloraba seksualnosti kljub škodljivim posledicam, povečana toleranca vedenja, progresivnost – napredovanje zasvojenskega vedenja, izogibanje odnosom (osamljenost, jeza, tesnoba) ter prisotnost uničujočih posledic zaradi zasvojenskega vedenja. Prav tako zasvojensko seksualnost determinirajo določena vedenja na področju seksualnosti, ki lahko prerastejo v odvisnost.

Kdo so zasvojeni s seksualnostjo?

Med mnogimi danes vlada prepričanje, da so zasvojeni s seksualnostjo ljudje, ki imajo povečan libido in pretirano, nenasitno željo po spolnosti. Pri delu z zasvojenimi pa se razkrije povsem drugačna realnost – paradoks, da pri tovrstni zasvojenosti sploh ne gre za seks! Spolnost je edina, ki lahko preglasi glasove in bolečino, s katero se zasvojeni v resnici spopadajo. Ko padejo maske, zasvojeni v okrevanju povedo, da je njihova zasvojenost s seksualnsotjo služila zgolj kot lažna intima in lažna rešitev za legitimne potrebe. Namreč zasvojeni globoko v sebi hrepenijo po ljubezni, dotiku, nežnosti, naklonjenosti in potrditvi. Njihovo zasvojenost pa poganjata le bolečina in osamljenost in ne užitek! Pogosto k temu pripomoreta boleča preteklost, pogosto zaznamovana z različnimi zlorabami (tudi čustvena izdaja in zavrženost) in drugimi travmatičnimi doživetji, ki so jih potlačili globoko v sebi in se odločili, da o tem ne bodo spregovorili nikoli več. Zato so se v danem trenutku življenja zadovoljili z nadomestki za ljubezen. Prav tako o sebi gojijo prepričanje, da če bi jih ljudje zares poznali, bi jih sovražili in zapustili.

Zdravljenje in okrevanje

V klinični praksi pogosto slišimo stavek: “Samo še tokrat.” Dejstvo je, da zasvojenost s seksualnostjo nima neomejenega števila poskusov abstiniranja – da bi lahko začeli vedno znova. Vsakokratni poskus izživljanja je lahko tudi zadnji. Žal so številni zasvojeni s seksualnostjo plačali previsoko ceno lastnega izživljanja – tudi s svojim življenjem. Nezdravljena zasvojenost s seksualnostjo vodi v uničenje – fizično, psihično in duhovno. Zgolj s kontrolo in lastno (ne)močjo se bo zasvojeni težko iztrgal iz primeža zasvojenosti. Bolezen zasvojenosti je potrebno zdraviti – telesno, čustveno in duhovno. Zasvojeni mora priznati, da je izgubil nadzor nad svojim vedenjem in si poiskati ustrezno pomoč. Priznanje nemoči, obupa, neobvladljivosti in izgube nadzora mu lahko ohrani dragoceno življenje in odnose, ki so mu še ostali.

PRISPEVKI s področja zasvojenosti s seksualnostjo: